Luis Rubio
Trump ni neumen niti nerazsoden igralec, pokazal je velikansko spretnost pri prevzemanju jeznih volivcev. V vsakem primeru je njegova iracionalnost, kot pri severnokorejskem vodji Kim Jong-unu, sad računice. V nasprotju s poklicnimi politiki zelo slabo pozna javne politične zadeve, toda zaradi tega ni niti iracionalen niti posebno ideološki.
Trump se ne drži nobenega pravila, vendar se zelo dobro zaveda prioritet podpornikov, ki so zmožni voliti… Skrajneži se hranijo drug z drugim in se združujejo v svoji skrajnosti.
Je Trump res tako nerazumen, kot menijo mnogi? Je fašist, kot zatrjujejo drugi? Do zdaj je očitno, kot omenjaJohn Cassidy v svojem odličnem članku, objavljenem v reviji New Yorker 28. decembra lani, da je izredno nerazgledan igralec, toda obenem izjemno iznajdljiv pri manipuliranju z javnim mnenjem in mediji. Med branjem o zadnji eksploziji jedrske bombe v Severni Koreji se mi je zazdelo, da je Trump velik pokeraš, za kar je potrebno veliko samokontrole in preračunljivosti. Morebiti je na mestu vprašanje, ali bomo tudi mi, Mehikanci, kot igralci enako iznajdljivi.
George Friedman je zapisal: “Poker je igra, v kateri tekmujeta strah in pohlep … Del pokra je igralčeva samokontrola, toda najpomembnejša je manipulacija s strahom, lakomnostjo in razumom drugih igralcev, s čimer jih prisilimo v neumnosti … Igralčev cilj je v drugih ustvariti občutek, da ste nepredvidljivi, da niste preračunljivi temveč seštevek neumnosti in lahkomiselnosti.” Po Friedmanu so Severni Korejci postali mojstri v umetnosti iracionalnosti, ki jo uporabljajo kot inštrument za manipulacijo in izsiljevanje svetovnih velesil.
Brez dvoma Trump ni v isti ligi niti nima enake logike kot voditelj Severne Koreje, toda s svojo spretnostjo kljub temu učinkovito izkorišča medije in priteguje pozornost ne tako majhnega dela ameriških volivcev. Trump nagovarja volilno telo, ki je še posebno jezno glede njegove sedanjosti in prihodnosti: “Najbolj jezni in pesimistični ljudje v Severni Ameriki so tisti, ki smo jih nekoč imenovali srednji Američani – srednji razred srednjih let, ne bogati ne revni, ki se razjezijo, ko jih prosijo, naj odkljukajo 1 za angleščino, ki ne razumejo, zakaj je ‘beli moški’ postal obtožba namesto oznaka … Ti beli Srednjeameričani izražajo močno nezaupanje do vseh inštitucij v ameriški družbi; ne samo do vlade, temveč tudi do korporacij, sindikatov, celo do politične stranke, katero tipično volijo – Republikanske stranke Romneya, Ryana in McConnella, ki jo prezirajo kot žalostno moštvo slabičev in izdajalcev. Razpizdeni so. In ko mimo prikoraka Donald Trump, ti ljudje pravijo anketarjem ‘to je moj fant’.” (glej članek Davida Fruma)
Trump se ne drži nobenega pravila, vendar se zelo dobro zaveda prioritet podpornikov, ki so zmožni voliti. Uporabnost Mehike, Mehikancev in meje je v njegovi logiki popolnoma racionalna. Cassidy pravi:“Trump je iskal način, s katerim bi podpihoval strah, da Amerika izgublja svojo dediščino in da je politični establišment vpleten v izdajstvo. Podoba visokega zidu na južni meji je osrednja tema Trumpove kampanje – ne samo kot politična taktika, tudi psihološko. Predstavlja fizično manifestacijo želje po postavitvi velikega stop znaka pred napredujočim pohodom zgodovine.”
Paul Berman je pred 15 leti napisal knjigo Terror and Liberalism, v kateri opisuje nezmožnost političnega establišmenta, da bi razumel vlogo iracionalnega v medčloveških odnosih; predvsem nesposobnost sprejeti možnost, da velika skupina ljudi lahko deluje na patološki način. Čeprav se nanaša na islamski radikalizem, je Bermanova ideja zlasti pomembna v obdobju političnih nasprotij, v katerem se združijo skrajnosti. Dejansko so analitiki, ki trdijo, da ni neverjetno, da mnoge, ki zgodovinsko volijo Demokratsko stranko, enako privlači ponudba o predrugačenju severnoameriške veličine. Skrajneži se hranijo drug z drugim in se združujejo v svoji skrajnosti.
Kako obravnavati nezadovoljstvo in občutek ponižanja, ki mučita mnogo potencialnih Trumpovih volivcev? Seveda je to izziv tako za vodstvo republikanske stranke kot tudi za ljudi v ZDA na splošno, toda izziv ni nič manjši tudi za Mehiko in Mehičane. Berman omenja obstoj težnje po mišljenju, da je mogoče skrajneže prepričati z razumnimi argumenti in pravilnimi dejanji. Kakorkoli, če so motivi možnih Trumpovih volivcev čustveni ali ‘iracionalni’ v Friedmanovem smislu, so razumna stališča nepomembna.
Trump ni neumen niti nerazsoden igralec, pokazal je velikansko spretnost pri prevzemanju jeznih volivcev. V vsakem primeru je njegova iracionalnost, kot pri severnokorejskem vodji Kim Jong-unu, sad računice. Trump je uspešen poslovnež, ki se ne spozna samo na ravnanje z dobavitelji, delojemalci, politiki, birokrati in sindikalnimi voditelji, temveč razume tudi, kako svet funkcionira na splošno. V nasprotju s poklicnimi politiki – njegovimi tekmeci za predsedniško nominacijo in predsedniški mandat – zagotovo zelo slabo pozna javne politične zadeve in se skuša pojavljati s poslovneži, ki jih mika politika, toda zaradi tega se ne zdi iracionalen niti posebno ideološki.
Izziv za mehiško vlado je, kakšen pristop uporabiti za vzpostavitev komunikacije brez prilivanja dodatnega goriva na ogenj. Do zdaj je mehiška vlada dobro prestala Trumpovo nevihto in ni dala povoda za spor. Vlada tvega, da se bo ujela v lastno debato in protiameriško razpoloženje. Logičen pristop bi bil zelo enostaven: ni ga treba prepričevati in odvračati, ker je to zanj nemogoče in nesprejemljivo; tako kot za vse kandidate držav, ki so ključne za Mehiko, so bistveni mostovi.
Luis Rubio je mehiški publicist, nekdanji finančnik, sicer pa tudi politolog in kolumnist časnika Reforma. Piše za Washington Post, The Wall Street Journal in The Los Angeles Times. Z njegovim privoljenjem in velikim zadovoljstvom objavljamo na našem Portalu PLUS njegov prvi komentar. Upamo, da ga bomo lahko v prihodnosti še večkrat brali in s tem vsaj malo razširili obzorja zatohlega medijskega prostora na Slovenskem.